Slovenščina tudi v italijanskih uradih

Pravico do pisne in ustne rabe slovenskega jezika v odnosu z javnimi upravami in ustanovami določa 8. člen zaščitnega zakona za Slovence v Italiji iz leta 2001.

Rezultati raziskave, ki so jo v petek predstavili v dvorani Tessitori deželnega parlamenta Furlanije Julijske krajine (FJK), med drugim kažejo, da je lepo število javnih ustanov poskrbelo za to, da jamčijo javno poslovanje tudi v slovenskem jeziku, k čemur je gotovo pripomoglo tudi spremenjeno ozračje v pozitivnem smislu.

Ob tem se zastavlja vprašanje, koliko se za rabo slovenščine v odnosu do uprav in ustanov poslužujejo Slovenci sami, saj so nekateri predstavniki državnih ustanov izjavili, da bi v večji meri prevajali obrazce, če bi kdo od uporabnikov za to izrecno zaprosil.

Osebje z znanjem slovenskega jezika je sicer v uradih prisotno le določen čas, kar pomeni, da je v teh primerih pravica do rabe slovenščine vezana na njihovo prisotnost. Ob tem pa nekateri opozarjajo tudi na dejstvo, da mnogi od zaposlenih za nedoločen čas, ki znajo slovensko, ne delajo na delovnem mestu, kjer bi svoje znanje slovenščine lahko porabili za krepitev rabe slovenščine v odnosih z javnostmi.

Na srečanju so poudarili tudi položaj v Videmski pokrajini, kjer osebje uporablja predvsem krajevna narečja.

Raziskavo je izvedel Slovenski raziskovalni inštitut (Slori) iz Trsta po naročilu paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine v Italiji. Slorijevi raziskovalci so se s tem ukvarjali med septembrom 2010 in marcem 2011, v tem obdobju pa so med drugim analizirali spletne strani nekaterih ustanov ter opravili pilotno preverjanje izvajanja zakona pri nekaterih ustanovah.

Analizirali so nekatere službe in urade deželne uprave FJK, tri pokrajinske uprave (tržaško, goriško in videmsko), 32 občin, trinajst pravnih organov, 41 državnih uprav, dve gorski skupnosti, štiri podjetja za zdravstvene storitve ter osem podjetij oziroma družb za upravljanje javnih storitev.