Nove stranke iščejo svoj prostor na političnem parketu

Oktobra se je v novo Liberalno-gospodarsko stranko povezal del podjetnikov in gospodarstvenikov. Stranko vodi Alojz Kovšca in ima po njegovih navedbah nekaj sto članov. Kovšca je dejal, da si želijo enakopravnega in tvornega sodelovanja z vsemi strankami in družbenimi skupinami, ki se zavzemajo za uresničevanje enakih ali podobnih ciljev. Formalnega sodelovanja še niso navezali z nobeno od njih, a bodo to storili v bližnji prihodnosti.

So se pa za sodelovanje že odločili v treh vidnejših protestnih gibanjih, ki so ta mesec napovedala ustanovitev vstajniške politične stranke. Gibanje Vseslovenska ljudska vstaja, Odbor za pravično in solidarno družbo ter nekateri člani Mreže za neposredno demokracijo so že pojasnili, da bo ustanovni kongres stranke Solidarnost - za pravično družbo 14. decembra.

Ustanovitev stranke so napovedali tudi predstavniki Iniciative za demokratični socializem, ki pa želijo še prej svoj program predstaviti širši javnosti in nato odločitve sprejeti skozi široko razpravo. Povezovanje z ostalimi pogojujejo s programsko sorodnostjo.

Ali bo v stranko preraslo tudi društvo Verjamem, ki ga je s somišljeniki ustanovil nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes (na sliki levo), bo pokazal čas. Šoltes to možnost dopušča. Po njegovih besedah društvo trenutno deluje kot del civilne družbe, razmišljajo pa tudi o preoblikovanju v obliko, ki bi omogočila čim bolj uspešno udeležbo na volitvah. Sicer pa je, kot navaja, nujno, da se vse novo nastale pobude, ki izhajajo iz civilne družbe, povezujejo in dopolnjujejo.

Vse omenjene smo povprašali o nekaterih aktualnih vprašanjih. Opredelili so se do nepremičninskega davka, slabe banke in zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH) ter predstavili svoje videnje za reševanje problematike v zdravstvu.

Odgovarjali so Alojz Kovšca (Liberalno-gospodarska stranka), Marko Kržan (Iniciativa za demokratični socializem), Igor Šoltes (Verjamem) ter koordinacijski odbor Gibanja Vseslovenska ljudska vstaja, Odbora za pravično in solidarno družbo in Mreže za neposredno demokracijo.

Nepremičninski davek

Kovšca: Nepremičninskemu davku v predlagani obliki nasprotujejo. Zakon bistveno posega v financiranje lokalne samouprave, dodatno obremenjuje socialno najšibkejši del prebivalstva in zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva. Metodologija določanja davčne osnove je nedorečena in diskriminatorna.

Kržan: Nepremičninskemu davku ne nasprotujejo, a se jim zdi konkretna izvedba neprimerna. Davek bi bilo smiselno ločiti na davek za fizične osebe in poslovne subjekte. Pri prvih bi se ugotovila skupna vrednost nepremičnin, ki jih ima posameznik v lasti, nato pa bi to premoženje progresivno obdavčili z neko splošno olajšavo. Za poslovne subjekte bi bila smiselna enotna in zmerna stopnja obdavčitve.

Solidarnost: Davek na nepremičnine v trenutni obliki zanje ni primeren. Pripraviti bi ga morali z največjo skrbnostjo, podrobno analizo, ob obsežnih simulacijah in postopoma, a ni bilo upoštevano nič od tega. Predlagajo sprejem davka, ki ne bo krivičen in bo premišljeno porazdelil breme.

Šoltes: Narobe je, če zaradi zasledovanja cilja polnjenja prazne državne blagajne povzročimo škodo v dejavnostih, ki so tudi pomembne za polnjenje proračuna z drugimi dajatvami. Davkoplačevalci obdavčenje lažje vzamejo v zakup, če je logično, pravično, stimulativno in potrebno. Po številnih odzivih to pripravljalcem zakona tokrat ni v celoti uspelo.

Slaba banka in SDH

Kovšca: Ustanovitev slabe banke podpirajo, ker trenutno ne vidijo boljše rešitve za deblokado bank. Odlašanje s tem je neopravičljivo in zelo verjetno povezano s političnim manevriranjem zaradi postopka kontrolirane likvidacije dveh komercialnih bank. SDH podpirajo, a so prepričani, da ne bo mogel učinkovito delovati, dokler na nacionalni ravni ne sprejmemo konsenza o strategiji ravnanja z državno lastnino.

Kržan: Sprva so nasprotovali slabi banki. Ampak to je zdaj izvršeno dejstvo, ki ga je treba uporabiti v svojo korist. Ne sme postati instrument za razprodajo, temveč za reševanje podjetij. Perspektivna podjetja naj razdolži in prenese njihove deleže na državni holding. V drugem koraku je treba v podjetjih namestiti krizne uprave in poslovanje teh uprav podvreči nadzoru zaposlenih. V tretjem koraku je treba demokratizirati državni holding, slabo banko, bančni sistem in investicijsko politiko države.

Solidarnost: Koncept slabe banke kot primaren ukrep sanacije bank je daleč najdražji, organizacijsko najbolj zahteven, najbolj moralno sporen in najpočasnejši možen način reševanja bank. Koncept zakona o SDH je v temelju zgrešen in ga je treba zavrniti. Predlagani koncept pomeni novo oddaljevanje od smernic OECD o upravljanju podjetij v državni lasti.

Šoltes: Slaba banka bi lahko bila rešitev za očiščenje bilanc, a je vprašanje, če bo namen dosežen, tudi zaradi razmeroma počasnega ekipiranja in odločanja o izbiri prenosa terjatev, ki mu nekateri očitajo interesno netransparentnost. Zakonodaja o SDH pomanjkljivo ureja postopek prodaje finančnih naložb in dopušča nepregledne in nesmotrne prodaje brez ustreznih varoval in sankcij za odgovorne. Uspešnost holdinga bo predvsem odvisna od tega, koliko se bodo politika in različna omrežja uspela odmakniti od želja po poseganju v konkretne odločitve v podjetjih.

Zdravstvo

Kovšca: Na področju zdravstva je treba racionalizirati organizacijo dela in porabo sredstev. Uvesti je treba učinkovitejši nadzor nad porabo javnih sredstev na primarni in sekundarni ravni, postaviti jasno ločnico med javnim in zasebnim sektorjem z določitvijo domene javnega in ustvarjanjem pogojev za konkurenčno delovanje zasebnega sektorja ter prenesti del pravic in obveznosti iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obveznega.

Kržan: Trenutno je akuten problem in rešitev, ki je najbolj na dosegu, nacionalizacija dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja oz. njegova vključitev v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, s katerim se v resnici doplačujejo storitve, ki so del normalne košarice. Treba je spremeniti tudi obvezno zavarovanje, da bi vsak prispeval po svojih dejanskih zmožnostih oz. dohodku.

Solidarnost: Povečati je treba delež obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar obenem pomeni opustitev doplačil in ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zagotoviti je treba učinkovitejšo uporabo sredstev, med drugim s transparentnimi javnimi nabavami ter racionalno obravnavo bolnikov v skladu s kliničnimi smernicami in uvedbo generičnega predpisovanja zdravil. Nujna je pravičnejša alokacija sredstev izvajalcem v skladu z načelom, da denar sledi bolniku. Določiti in upoštevati je treba najdaljšo sprejemljivo čakalno dobo za storitve, del dohodka zaposlenih pa vezati na kakovost in obseg dela.

Šoltes: Spremeniti bo treba sistem financiranja, izboljšati je treba tudi upravljanje bolnišnic. Nedopustno je, da se izogibamo uveljavitvi standardizacije medicinske opreme, procesov upravljanja in naročanja. S sistemom referenčnih cen bi lahko omejili razkorake med nabavno in realno tržno ceno. Temelj mora ostati sistem javnega zdravstva, ki ga morajo dopolnjevati zasebniki pod natančno določenimi pogoji. Tu velja podpreti zahtevo iniciative zdravnikov o ločitvi javnega in zasebnega zdravstva.