Noir je še živ

V filmu sledimo nekdanjemu policistu Mattu Scudderju (Liam Neeson), sedaj zasebnemu detektivu, ki ga najame preprodajalec mamil, da bi mu pomagal odkriti, kdo je ugrabil in umoril njegovo ženo. Preiskovanje primera ga pripelje do ugotovitve, da išče izkušene kriminalce, ki so že zagrešili podobne zločine in sedaj že prežijo nad novimi žrtvami. Bliže je cilju, težje in nevarnejše postane. Sam pa mora premagati tudi lastne demone iz preteklosti.

Neeson ostaja legenda

V zadnjem obdobju smo Neesona videli zgolj v praznih akcijskih kriminalkah, kjer je po navadi odigral vlogo spretnega agenta, ki pa se že zdavnaj ne ukvarja več z vohunskimi igricami. Povrhu vsega pa mora zmeraj rešiti nekoga bližnjega. Vse skupaj je že delovalo patetično in pred ogledom Sprehoda med nagrobniki sem se ustrašil, da bom deležen nove doze akcijskega Neesona. Hvala bogu, temu ni bilo tako.

Liam Neeson je duša celotnega filma in prejel je tudi vrsto pohval natanko za omenjeno vlogo. S svojo mešanico mirnega, preudarnega in izkušenega človeka privede lik Matta do prave točke precepa med pravičnostjo in odklonom od realnega.

Noir je še živ

Scott Frank s svojim drugim celovečernim izdelkom se je dokazal za izkušenega režiserja, ki zna ujeti melanholično vzdušje skritih predelov New Yorka in jo gledalcu predstaviti na retro način, tako da zgodba, ki je postavljena v leto 1999, deluje časovno precej oddaljena. Toda melanholičnost je zgolj zrcalo Mattove duše, ki po velikem mestu obupa tava, da bi se lahko izognil pravičnim dejanjem, četudi zgolj slednja mu prinesejo tisto že davno pozabljeno bistvo lastnega obstoja.

Režiser s prej omenjenimi prijemi in počasno zgodbo, kjer je vse skorajda dano na pladnju, a vendar nikakor ne vemo, kako se bo izteklo, predvsem za glavnega junaka, tvori pravcato vzdušje staromodnega noirja. Sive zgradbe, dolgi sprehodi Matta, sprotno razkrivanje primera in pridobivanje novih sledi, ki vselej, vemo, pripeljejo do zaključka, ki pa ni nujno veličasten.

Sprehod med nagrobniki se ponaša kot eden izmed boljših trilerjev leta 2014 in potrjuje prisotnost t.i. novega žanra neo-noir. Toda v filmu je še posebej zaznati klavrnost velikih mest v odnosu do posameznika. Metropole skrivajo svoje slabosti v manjših ulicah, v nočnem času, v zloveščih ljudeh, ki v izobilju človeškega mesa izvajajo naloge mati narave. Mesto jim preprosto dovoli. Zato rabimo skesane anti-junake, ki občasno počistijo mestno golazen, da se mi lahko naprej sprehajamo med sencami nagrobnikov.