Maks Fabiani - zapostavljen lik slovenske arhitekture

 

Fabiani je bil zapostavljen lik slovenske arhitekture

Poglavitni razlog za to je v opredelitvi tako njegove narodne kot politične pripadnosti. Fabiani je bil, kot je za STA dejal poznavalec njegovega opusa Andrej Harusky, tipičen produkt multikulturne in multinacionalne Avstro-Ogrske monarhije. Bil je domoljub, ni pa bil rodoljub. Izjemno rad je imel kraje, od koder je izšel.

Fabiani se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu. Izhajal je iz mešanje družine. Očetova družina je bila iz Kobdilja, njegova mati je bila rojena v Trstu. Materina družina je imela pomembne zveze na Dunaju, ki so segale vse do Habsburžanov. Kot je dejal Hrausky, so bili to ljudje, ki so imeli ugledne položaje v tedanji družbi in ki se niso toliko ukvarjali s tem, kakšne narodnosti so - bili so iz monarhije. Doma so med seboj do druge svetovne vojne govorili nemško, vsi pa so znali tudi italijansko, slovensko in hrvaško.

Noben narod ga ni hotel vzeti za svojega

Zato je v 20. stoletju, ko pa je postala pomembna nacionalna pripadnost, Fabiani "padel skozi". Slovenci so ga imeli zaradi udinjanja fašističnim oblastem za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom Avstrijca. Noben narod ga ni hotel vzeti za svojega.

Fabiani je na Dunaju na Tehnični visoki šoli diplomiral iz arhitekture. Prvo službo je nastopil kot asistent na Tehnični visoki šoli v Gradcu. Po vrnitvi na Dunaj leta 1894 je najprej dve leti delal v ateljeju znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, kjer se je v istem času izobraževal tudi arhitekt Jože Plečnik.

Načrtoval tudi nekaj pomembnih stavb v Ljubljani

Po ljubljanskem potresu leta 1895 je Fabiani na lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano in ga podrobno predstavil v posebni brošuri z naslovom: Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane. V prvem desetletju 20. stoletja pa je načrtoval tudi nekaj pomembnih stavb v Ljubljani.

Kot je dejal Hrausky, je bil v času po potresu, ki ga zaznamuje tudi narodno prebujenje Slovencev in potreba po izgradnji prestolnici, Fabiani po prepričanju tedanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja najprimernejši za to nalogo. Bil je velik strokovnjak, tedaj je bil desna roka Otta Wagnerja, znal je slovensko, poleg tega je gimnazijo obiskoval v Ljubljani.

Zato so se nanj obrnili za pomembne projekte, kot je bil dekliški licej, današnja Mladika, ki je bil s političnega vidika pomembna ustanova, na njej so se šolala slovenska dekleta. Tu sta še Narodni dom v Trstu, ki je bil trdnjava slovenstva, in Trgovski dom v Gorici. Fabiani je bil, tako Hrausky, absolutno primeren arhitekt za nacionalne potrebe. Bil je slovenski arhitekt, ki je gradil tiste stavbe, s katerimi se je slovenski narod hotel vzpostaviti.

V Ljubljani je Fabiani načrtoval še več stavb, med drugim Mestno ubožnico (1901), dekliško osnovno šolo na Levstikovem trgu (1901), na vogalu Slovenske in Tavčarjeve je načrtoval hišo za župana Hribarja (1903).

Leta 1902 je Fabiani dosegel doktorat iz tehniških ved in istega leta postal svetovalec avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda za arhitekturo in umetnostno zgodovino. Pozneje je bil redni profesor arhitekturne kompozicije na dunajski Tehnični visoki šoli.

Sodeloval pri obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja

Že med bivanjem na Dunaju je zavzeto sodeloval pri obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja. Kot je dejal Hrausky, je Fabiani ljubil Kras in tudi v času, ko je bil na Dunaju, je takoj, ko se mu je ponudila priložnost, sedel na vlak in se odpeljal domov.

Po selitvi v Gorico je postal profesor umetnostne zgodovine na liceju. Med letoma 1935 in 1945 je bil župan Štanjela. V Štanjelu je zasnoval skoraj vse, kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama, pri čemer velja omeniti predvsem prenovo vile Ferrari in vrta pod njo. Umrl je leta 1962 v Gorici, kjer so ga tudi pokopali.

V začetku 80. let minulega stoletja pa sta Društvo arhitektov Ljubljane in Zveza društev arhitektov Slovenije uspela izpolniti zadnjo Fabianijevo željo in pridobila potrebna dovoljenja, da so njegove posmrtne ostanke iz Gorice prenesli v družinsko grobnico Fabianijevih k sv. Gregorju nad Kobdiljem.

Anekdot o njegovem življenju je za razliko od anekdot iz življenja njegovega sodobnika, arhitekta Jožeta Plečnika, malo. O Plečniku so jih zapisali njegovi študenti ali pa so proučevalci njegovega dela o mojstru lahko marsikaj povprašali njegove še živeče sodelavce. Fabiani je bil že toliko starejši, poleg tega so bili vsi njegovi arhivi uničeni v dveh požarih, pravi Hrausky.

Anekdota, ki je zanimiva, a ne poznana, gre takole. Fabiani je imel epizodo s poznejšim nacističnim diktatorjem Adolfom Hitlerjem. Hitler si ji namreč v mladosti želel postati arhitekt. Hotel se je vpisati na akademijo k Wagnerju, a ni bil sprejet. Zato je prišel do Fabianija, ki je bil tedaj Wagnerjev asistent, da bi delal pri njem. Fabiani ga je sicer sprejel, a ga je že po nekaj mesecih nagnal, češ, da mu gre samo politika po glavi.

Prigoda je pozneje na nek način rešila Štanjel pred uničenjem, meni Hrausky. Februarja 1944 ga je namreč nemška vojska v sklopu povračilnih ukrepov, ker so partizani napadli in pobili kolono nemških vojakov, hotela požgati skupaj s še nekaj drugimi vasmi, ljudi pa odpeljati v internacijo. Fabiani je vojakom zagrozil, da naj kar poskusijo, pa bo poklical Hitlerja, saj ga pozna. Grožnja je zalegla in Štanjel je bil rešen.