Regional2 min čitanja

Koliko živega srebra zaužijemo s školjkami?

Koncentracija živega srebra v Tržaškem zalivu že nekaj let presega dovoljeno, kar je lahko potencialna grožnja tako za morski živelj kot za ljudi. Morebitna prisotnost plinskega terminala v zalivu in večja frekvenca ladij z visokim ugrezom bi utegnila stanje še poslabšati, že sedaj pa to škoduje morskim sadežem in školjkam na italijanski strani, ki so tako toksične.

B.M.

Uredništvo

Objavljeno 24. 09. 2012. · 13:00

Kopirano!

Koliko živega srebra zaužijemo s školjkami?

FOTOGRAFIJA

Italijanski in slovenski strokovnjaki so obsežne meritve glede prisotnosti živega srebra in drugih kovin opravili že pred leti. Te snovi so skozi stoletja, pretežno v obdobju Avstroogrske monarhije, prihajale iz nekdanjega rudnika živega srebra v Sloveniji (v Idriji) in nekdanjega rudnika svinca in cinka v Italiji (Rabelj, blizu mejnega prehoda Predil, pri kraju Tarvisio). Rečni tok te nevarne snovi prenaša v spodnji tok reke Soče, ta pa jih prinese v Tržaški zaliv. Tako so se kopičile na morskem dnu.

V rizični del spadajo območja, ki vsebujejo koncentracije večje od 0,2 mg g^-1 (ppm) Hg, kar pomeni, da je kontaminiran pretežni del Tržaškega zaliva, razen pasu širine pribl. ene morske milje ob slovenski obali. Naše školjke so torej zdrave. V kolikor bi želeli v Italiji naročiti kakšno specialiteto z morskimi sadeži, pa velja dvakrat premisliti, ali pa se pozanimati o njihovem izvoru.

Marko Starman, direktor Javnega zavoda Krajinski park Strunjan, ki nas je seznanil s to problematiko, je dejal tudi, da bi morebitna prisotnost plinskega terminala situacijo drastično spremenila: "Dokler je to živo srebro na dnu, ni toliko škodljivo. Težava je, ko začneš to kopati, ko povečaš frekvenco bark z visokim ugrezom, takrat se ta mulj obrača, takrat gre živo srebro v vodni stolpec, predvsem v nevretenčarje, pa tudi v vretenčarje. Torej tudi v školjke recimo in tako potuje po prehrambeni verigi navzgor. V Rovigu, kjer že stoji tovrstni plinski terminal, je že opazno, da morskega življenja ni, pa čeprav je tam globlja voda, so tokovi močni in stoji 15 kilometrov od obale. Torej so pogoji bistveno boljši od teh v zaprti laguni."

Koncentracija živega srebra v sedimentu pada z oddaljenostjo od izliva.

Na poziciji predlaganega terminala je koncentracija okoli 1,5-2 ppm Hg, pri točki na obali (nekaj km zahodno od izliva Soče), kamor naj bi bil napeljan podmorski plinovod od terminala, pa so koncentracije celo preko 10 ppm Hg. Visoke koncentracije živega srebra so tako na površini sedimenta kot v njegovih globljih plasteh.

Koncentracije živega srebra so v vodi Tržaškega zaliva najvišje ob izlivu reke Soče. Višje koncentracije so na površini kot pri dnu. Nasprotno velja za metil živo srebro, katerega koncentracije so pri dnu okrog 10-krat višje kot na površini (60 pg/L) (Covelli et al., 2006). Sediment je v Tržaškem zalivu najbolj onesnažen s Hg ob ustju reke Soče.