Doma sem v Piranu

Priznam, vse priznam! Ne sodim med tiste, ki so od nekdaj sanjali o življenju v Piranu, ampak ... zdaj lahko iskreno rečem, da mi je tu prav lepo! "To bom napisala, pa naj stane, kar hoče," sem se odločila.

V Piran sem prišla pred štirimi leti. V Izoli sem se rodila in preživela mladost, potem pa dobro desetletje preživela v prestolnici, kamor sem se zatekla kot osemnajstletnica, prepričana, da je nikoli več ne bom zapustila. Kar nekaj začudenih pogledov sem bila deležna ob razpredanju o svoji mladostniški očaranosti nad Ljubljano. Ni ravno v navadi, da bi nekdo morje zamenjal za kontinent. Tudi on je začudeno zrl vame, ko mi je razlagal, zakaj ga je tako zelo navdušil Piran, pa me to ni posebej ganilo. Kar nekako razočaran je bil, češ da mora biti z mano nekaj hudo narobe. Po njegovem bi moral vsak priseben Zemljan že ob prvi ponujeni priložnosti s kovčki v rokah pristati sredi Tartinijevega trga in vpiti v nebo, kako srečen je, ker je v najlepšem mestu na svetu. Ničesar podobnega ni dočakal. Le izrazito sled dvoma na mojem obrazu.

Kljub temu sem se pustila pregovoriti. Mladostniške zaljubljenosti v Ljubljano ni bilo več, Pirana pa pravzaprav sploh nisem dobro poznala. Sprva me je skoraj vse spominjalo na domačo Izolo. Naselila sva se v samem jedru mesta, tistem najstarejšem, in še vedno me je skušal na vsak način navdušiti nad najinim novim domom. Vsak dan znova mi je hitel razkazovati njegove lepote. Medtem ko je razlagal, kako čudovito se mu zdi, da na poti do trgovine, trafike ali knjižnice srečuješ znane ljudi, ki te pozdravijo, ogovorijo ali povabijo na kavo, se sprehajaš in ribariš ob morju ali odkrivaš nove podrobnosti v navidez večno enakem labirintu preozkih ulic, sem sama razmišljala, kako zelo nazorno opisuje sliko, katere okvir me je utesnjeval v mladosti. Šele ko sem Piran prenehala primerjati z Izolo iz mojih spominov, sem lahko začela odkrivati tisto, kar je danes zame v mestu posebnega in dragocenega. Našla sem veliko.

Med drugim tudi nekaj prav posrečenih, ustvarjalnih, občasno malce prismuknjenih ljudi, s katerimi smo izpeljali kar nekaj zabavnih prireditev, razstav in koncertov. Pogosto se družimo "ob kapučinu", kdaj pa kdaj kakšno pikro rečemo na račun koga ali česa, se nasmejimo lastnim čudaškim šalam (nihče drug se noče) in se pač imamo dobro. Prav v tej družbi je pogovor nanesel tudi na pričujočo kolumno, z vseh strani so deževali predlogi in cinične domislice, mene pa je skrbelo, kako naj sploh pišem o mestu, ki ga prijatelji jemljejo tako resno, jaz pa mu nikoli nisem zrecitirala kakšnega slavospeva ali življenja v njem predstavila kot tragedijo. Ali mora biti stališče nujno ekstremno, da ga je vredno javno izreči? Se je nujno z njim hvaliti na ves glas, vedno in povsod, v dokaz, da ti ni vseeno? Danes je najbrž res tako, da je treba biti glasen in ekstremen, če hočeš biti slišan, in tudi v Piranu se najdejo takšni, ki ob vsaki priložnosti neumorno zatrjujejo, da natančno vedo, kaj bi kdo moral storiti, "da bi bilo v mestu bolje".

O odnosu do mesta pričajo dejanja, ne besede. Včasih me skrbi, da ima Piran preveč strokovnih, ljubiteljskih, poklicnih, poklicanih in samooklicanih rešiteljev, ki jim je bolj kot rešitev problema pomembno to, da bodo prav oni tisti, ki so jo predlagali. Na veliko se razpravlja, ko pa je treba izrečeno udejaniti, pogosto nastane zatišje, bonaca, ki traja, dokler se načrtovano mukoma, bolj po naključju kot namenoma, ne uresniči. Nekako na pol in brez prave volje. Potem se spet lahko začne neskončna razprava o pomanjkljivostih narejenega. Dobri nameni se sprevržejo v petelinje boje, glavni cilj je dokazati svoj prav. Klavrne posledice so naposled nepovezanost, nezaupanje, pomanjkanje sodelovanja in strpnosti.

Zdi se, da je najtežje pohvaliti prizadevanje in trud drugih, kaj šele kdaj pa kdaj odpustiti kakšno napako. Prepogosto se tisti, ki skušajo po najboljših močeh ustvariti kaj dobrega, znajdejo osamljeni. Nihče jim ne priskoči na pomoč, kar tako, brez plačila, kritike in očitki pa dežujejo vse povprek. Naposled se umaknejo vase, vse manj zagnani in prepričani v svoj prav, trmasto vztrajajo brez zahval in priznanj ali pa sčasoma nemočni ter razočarani obupajo. Morda pa bi bilo potrebno le malo več zaupanja, sodelovanja in vzajemnega spoštovanja, da bi somišljeniki končno le združili moči ter ustvarili bolj sproščeno, prijateljsko in ustvarjalno vzdušje. Uspehi bi prinesli nove uspehe, vse namišljene ali prave težave v mestu, parkiranje, privezi, pasji in golobji kakci, vrečke s smetmi na sosedovem pragu in druge tradicionalne piranske neprijetnosti pa bi zlahka odpravili. Ne vem, nisem prepričana, da je to sploh mogoče. Nekam naivno zveni. Morda se mi ta kolumna sploh ni najbolje posrečila. Kot nekakšna pridiga je. Upam, da mi boste to oprostili, ker je prva.

Kakorkoli že, ob današnjem prazniku želim vsem Pirančankam in Pirančanom čim več zadovoljnih dni v našem mestu.