Dolina Glinščice za oddih

Že ob prihodu smo bili vsi trije očarani. Okolica nam je delovala zelo mirno, spokojno in sproščujoče, tako da jo z veseljem priporočamo vsem tistim, ki radi zahajajo v mirne kotičke narave. Občudovali smo okolico ter se nadihali svežega zraka. Opazili smo zemljevid, ki smo si ga sprva samo ogledali, nato pa smo se po njem orientirali. Odločili smo se, da se bomo najprej odpravili na vrh hriba. Na začetku je bila pot položna, nato pa vedno bolj strma. 

Ko smo po približno pol ure in dveh kratkih postankih končno prispeli do cilja, se nam je pred očmi razodel prekrasen razgled nad celotno dolino, Trst in Milje. Prečudovit razgled smo ujeli v fotografski objektiv, nato pa smo se odpravili dalje. Pot smo nadaljevali tik ob reki. Krajše vmesne postanke smo izkoristili za počitek, okrepčilo in ogledovanje naravnih lepot. Opazovali smo mimoidoče, ki so občudovali to prečudovito dolino, ki je vredna ogleda v vsakem letnem času. Med številnimi občudovalci narave smo srečali celo nekaj Slovencev. 

Kasneje smo se odpravili do majhne romarske cerkvice Sv. Marije, ki leži na gričku ob reki. Na poti smo razpravljali o različnih temah in se neprestano smejali. Nameravali smo se odpraviti tudi do slapa, ki naj bi bil ob mrzlih zimskih dneh zamrznjen, a smo se žal morali vrniti, ker se je pričelo mračiti. Na poti nazaj smo se ustavili še ob reki, naredili nekaj fotografij in se odpravili proti počivališču za obiskovalce. Tam smo spili še vroč čaj in pojedli zadnje zaloge hrane. Med čakanjem na starše je k nam pristopil domačin, ki nas je vprašal, kaj počnemo tukaj. Razložili smo mu celotno zgodbo in ga povprašali o tabli, ki smo je opazili ob poti nazaj. Gospod nam je razložil, da je tabla, na kateri je napis »Steza prijateljstva«, nastala v času, ko so prebivalci okoliških krajev skušali premestiti mejo med Jugoslavijo in Italijo. Po nekajminutnem pogovoru z gospodom so se prikazali starši in že je bil čas, da se odpravimo domov. 

Prehojena pot predstavlja le del znamenitosti, ki jih ponuja dolina Glinščice. Ogleda so vredni tudi na primer ostanki rimskega vodovoda, stene Kraškega roba in trasa nekdanje železnice Trst─Hrpelje, ki je danes namenjena pohodnikom in kolesarjem. Za tiste bolj pogumne pustolovce pa dolina nudi tudi šolo plezanja, ki obratuje v poletnih mesecih. 
Mi smo vse to morali tokrat zaradi časovne stiske preskočiti, a smo prepričani, da si jih ogledamo na naslednjem potepanju.  

Izlet je bil res čudovit. Najverjetneje prav zato, ker smo bili trije najboljši prijatelji po dolgem času ponovno skupaj.Sam kraj je resnično vreden ogleda. Predvsem, če iščete kraj za sprostitev, mir in rekreacijo.

Ostale vsebine iz rubrike Regionalček: http://www.regionalobala.si/regionalcek