Bivša + sedanja = čudno na kvadrat in druge enačbe

Mojca me je (reva ena) že ves mesec na kolenih prosila, da gremo ven. To bi bil moj prvi "iti ven" po dveh letih. O.moj.bog. Zapečkar v meni je godrnjal in se izgovarjal na raznorazne hipohondrske finte. Toliko časa, da sem ravno dva dni prej naposled celo zares zbolela in fasala sinuzitis iz enciklopedije hujših primerov. Mojca je ponorela in rekla, da me bo zvlekla ven, pa čeprav bom truplo. Prijazne prijatelje imam.

Tamalo je prevzela tašča, ki je prisegla na mamo in ata (mrtvi), da ji ne bo ničesar dolila v mleko (ko je bil Volk majhen je bila to očitno praksa, jaz ne vem, vsekakor ima dokaj dobro toleranco za alkohol in ga z lahkoto nese). O, ja. Ne bi dala tega dne v okvir. Ampak vsekakor ga ne bom pozabila.

"Iti ven" je bilo včasih precej drugače, kot je danes. Stari smo, jebenti! Greš ven in nikogar ne poznaš. Tisti, ki pa te spoznajo, od presenečenja zazevajo v stilu "Uau, še si živa!?" Ja, še brcam. No, komajda ... Vsa zatečena v obraz sem Mojco zvlekla na prvi wc, da sem si lahko našpricala kapljice v nos. To je "drogiranje" po starševsko. Ko sem končno uspela zadihati, sva se že rinili do šanka. Čim sem dobila kozarec v roko, sem se že polila po novi obleki. Kako zelo jaz.
"Šit!"
"Rabiš robček?" slišim angelski glas poleg sebe.
In evo jo, prijazno so-mamo, ki razume stisko v trenutku in tudi ponudi rešitev. Otroški vlažni robček, ki popivna tudi greznico in jo še prijetno odišavi.
"Hej, hvala! Tejle pa prav pridejo," pomaham z robčkom in se pobrišem.
"Jap, kdo bi si mislil, ampak se jih splača nositi s sabo," se mi nasmehne. Tako lepe punce že dolgo nisem videla. In še prijazna povrhu.
Ne spomnim se več dobro, o čem sva potem govorili. Nič takega. O smislu življenja, otrok, družine in kaj jaz vem kaj. Skratka, Mojca se je zaklepetala z barmanom, jaz sem bila pa hvaležna, da sem spoznala nekoga, ki nosi s sabo vlažne robčke. Ravno sem ji hotela povedati vse o sebi nekako tako, hm, od rojstva naprej, ko zagledam na vratih Volka.
Enako presenečen kot jaz se zabulji vame in s kislim nasmehom pride do mene.
Ali bolje rečeno do nje.

"Vidim, da si spoznala Noemi, lepo," reče in opazuje mojo grimaso. Prisežem, da sem bila najbrž videti kot portret od Picassa. Na steroidih.
Objame jo prek ramen in poljubita se, ona še vedno žareča in lepa in perfektna in se smehlja. Vedela je, kdo sem jaz! Zakaj se ni že takoj predstavila!???
Najbrž je bilo po mojem (ne)odzivu jasno, da situacija ni več prijetna, ampak primerna za Hitchcockov film. Volku je bilo najbolj nerodno od vseh. Zato je po svoji stari navadi stisnil rep med noge, se zarežal in se spokal v družbo bingeljnov. Prdec zagaman.

"Torej ... No," rečem.
"Ja ...," reče ona.
"No ...," rečem.
"Mhm ...," reče in srkne malo vina, "To je bilo pa hecno, a ne?"
Mislim, hecno!? Res!? Ne!!! Resnici na ljubo, ne bi se smela na tak način razburjati. Punca mi je všeč. Skoraj občudujem jo, pa jo komaj poznam. A si ne bi želela, da je oče mojega otroka v družbi take ženske? Da je moj otrok v družbi take ženske? Hočem kakšno, ki bi me odbijala, samo zato, da bi se jaz boljše počutila? Ali da bi imela občutek, da jo lahko "premagam" in še zmeraj dobim Volka nazaj, če bi že prišlo kdaj sploh do tega? Fak, no. Vse to me je nekako v dveh sekundah spreletelo, medtem ko sem kimala in se smehljala. Sami zobje.
"Ja, hecno."
"Volk najbrž ni hotel, da se tako spoznava ... Saj veš, kakšen je ..." Beng! Nož.
"Ja, ja. Poslušaj, koliko časa sta ..."
"Skupaj? No ..."
"Mislim, mislim," skočim v besedo, "a te, hočem reči, tamala te pozna?"
"Tamala? O, ja! Ja, seveda, čudovita je! Obožujem jo!"
Seveda. Tamala jo pozna, jasno. Valda. Zakaj mi to ni prišlo na misel? Menda ni vsega časa, ko je bila tamala pri njem (tistih par ušivih tednov na leto) preživel čisto sam z njo, seveda je bila punca zraven. In vse te izkušnje z otroki, ki jih ima – je nabrala z mojim – MOJIM otrokom! Beng. Drugič.

Noemi se trudi po najboljših močeh. Mislim, nikjer ne piše, da moraš biti v dobrih odnosih z bivšo od svojega tipa. V kakršnihkoli odnosih, pravzaprav. Poskuša me spet zaplesti v pogovor, z očmi pa išče Volka. Iz torbice privleče podolgovat kemični svinčnik in ga začne sesati.

"Kaj pa je to?" me premami firbec.

"Elektronska cigareta," odvrne in mi jo poda. Ogledujem si napravo, ki bi lahko bila tudi test nosečnosti v kakšni drugi dimenziji.

"Kako pa deluje?"

"Enostavno. Samo paro ima, da je podobno občutku prave cigarete. Potegnem in moji možgani dobijo malo nikotina."

"Presneto ..." želim si poskusiti, ampak ne želim se z ustmi dotakniti mesta, ki so se ga dotikala njena. Nesramnica v meni pomisli, kako bi bilo, če bi ji posodila svoj sinuzitis?

"Kaj je to?" me prekine Mojca, ki mi kuka izza ramena.

"Elektronska cigareta, draga. Dobrodošla v 21. stoletju," ji rečem, kot da že ves čas vem, kaj to je in me sploh ni presenetilo.

Vesela sem, da se je sedanja punca mojega bivšega zaradi mojega otroka odpovedala klasičnim cigaretam. Ker se za hipec ne počutim, kot da živim v dobi dinozavrov, se tri babe zapletemo v docela spodoben in zanimiv pogovor. Smejim se. Ne morem verjeti. Jaz in moj sinuzitis se imava fajn.

Tašča  doma na kavču s kozarcem v roki gledal Na zdravje ali nekaj takega poljudno harmonikaškega. Tamala spi.

"Greš spat kar tukaj?" me vpraša.

Gledam jo brez besed.
"O, o," se ji posveti. "Naj ugibam. Pet tipov se je slinilo okoli tebe in vsi so te hoteli otipavati, da si morala v grozi pobegniti?"
Odkimam in si želim, da bi bil to problem.
"Srečala sem jo. Z Volkom."
"O," reče in srkne. "In?"
Počim se na kavč in zavzdihnem. Pokrijem si obraz z dlanmi. Tašča me dobro pozna in pristavi vodo.

Po dolgem času sem torej tisti večer inhalirala. Nič elektronskega ni bilo, ampak dobre stare kamilice.

Več Volkuljinih zapisov:

Šolski ples

Mineštra s trdim

Stanovanje, Roomba in Nutella z žlico